Spomini so noro hecna reč. Vsake toliko se v našo zavest prikrade eden tistih, ki smo ga že dolgo nazaj pozabili. Vrnimo se za kakšnih petnajst let v preteklost. Petek zvečer, s prijateljem sva na utekočinjeni sreči v enem bližnjih barov. Kot kulisi pritiče, se pogovarjajo o tem in onem, pogovor celo postane na trenutke poglobljen (vsaj za naju), ko razpredava o nadaljnjih korakih življenja in z njim povezane negotove, a vznemirljive prihodnosti. Poleg naju za točilnim pultom sedi še en možak, ki sva ga nevede spregledala. Nakar kar naenkrat glasno udari s svojim praznim kozarcem ob pult, zavpije: "Po nekaj pirih je vsak filozof!" in odide. S prijateljem sva bila tako šokirana, da sva za nekaj trenutkov njegov nagli odhod le nemo opazovala, potem pa sva odmislila ta dogodek in nadaljevala z najino debato. In na to prigodo sem za desetletje in pol povsem pozabil, dokler je nisem pred dnevi spet obudil. Kako resnično zanimiv je človeški spomin …